Klinični psiholog

Kaj delavec običajno dela:

• izvaja klinično psihološko in nevropsihološko diagnostiko otrok, mladostnikov, odraslih in ostarelih z razvojnimi, duševnimi in telesnimi težavami, z duševnimi in vedenjskimi motnjami ter z obolenji in poškodbami centralnega živčnega sistema
• izvaja psihoterapevtsko obravnavo v obliki individualne, skupinske in družinske terapije ali terapije parov
• zdravi čustvene in vedenjske težave, ki se pojavljajo v obliki strahov, depresij in drugih čustvenih motenj
• v primeru obolenj in poškodb centralnega živčnega sistema  vključuje tudi svetovanje svojcem bolnika z možganskimi okvarami, prav tako izvaja psihološke priprave ljudi na medicinske posege, transplantacije ali prilagoditve hudim kroničnim obolenjem
• pripravlja izvedenska mnenja za komisije
• pojasnjuje klinično-psihološka spoznanja strankam ali pa jih oblikuje in posreduje v pisni obliki
• je mentor pripravnikom in specializantom
• raziskuje in razvija nova psihodiagnostična sredstva in psihoterapevtske postopke.

Osebnostne lastnosti:

Delo zahteva od kliničnega psihologa empatičnost, čustveno stabilnost, strpnost, prijaznost, dopustljivost ali permisivnost, umirjeno ukrepanje, diskretnost, molčečnost ter varovanje intimnih in drugih osebnih podatkov. Pomembne lastnosti so še: čut odgovornosti za svetovanca, skrbnost, doslednost, natančnost in zanesljivost, ustvarjalno razmišljanje, komunikativnost, zmožnost za skupinsko sodelovanje, sposobnost dobrega opazovanja in razumevanja dogajanja, presoje in odločanja.

Pogoji dela:

Pretirano čustveno občutljivi ter odzivni ljudje, ki imajo težave v socialnih stikih in komunikaciji, težko opravljajo poklic kliničnega psihologa. Tako v klinično-psihološki diagnostiki, še posebej pa v poglobljeni psihoterapiji psiholog/terapevt v stiku s strankami, ki imajo duševne motnje, sistematično vstopa v njihov duševni proces, saj samo tak "odnos" omogoča izboljšanje njihovega doživljanja in ravnanja. Posledica intenzivnega dela je lahko izgorevanje in slabo počutje, zato je še toliko bolj pomembna ustrezna razporeditev dopusta, stalna supervizija in izkustveno delo "na sebi".

Delovni pripomočki:

Klinični psiholog pri svojem delu uporablja klinično-psihološko metodo celostnega spoznavanja, obravnavanja in spreminjanja posameznikove osebnosti. Pri tem uporablja raznovrstne metode dela, kot so raziskovanje stanja duševnosti s pogovorom, testi in vprašalniki, projektivne tehnike, prosto opazovanje, ocenjevalne lestvice in psihoterapevtske tehnike. V nevropsihološki diagnostiki in rehabilitaciji uporablja tudi elektronske naprave in specialistične računalniške programe. Običajno dela v ambulanti, kjer neposredno dela z ljudmi ter s podatki in z diagnostičnimi sredstvi.