Gledališki igralec

Kaj delavec običajno dela:

• igra vloge v gledaliških uprizoritvah na odrih gledališč, na snemanjih za radio, televizijo in film ali predstavlja odlomke iz vlog za popularizacijo neke uprizoritve;
• vodi televizijske ali radijske oddaje, interpretira poezijo, bere literarna dela za izobraževanje in zabavo, s strokovnimi nasveti pomaga gledališkim ljubiteljskim skupinam, snema reklame;
• samostojno, pod umetniškim vodstvom režiserja in dramaturga, oblikuje dramske like, ki jih igra v predstavah na gledališkem odru, v televizijskem ali radijskem studiu oziroma v filmu;
• osmišlja besedilo s pomočjo govora, giba in nebesednega izražanja;
• na vajah se pripravlja na vlogo, razmišlja o liku, se uči besedilo na pamet, izvaja treninge zmogljivosti za telo in glas;
• pomerja kostume, lasulje, maske in druge pripomočke ter vse, kar zahteva tehnična priprava predstave.

Osebnostne lastnosti:

Biti igralec je način življenja, ne služba. Za opravljanje igralskega poklica so potrebne naslednje zmožnosti: ustvarjalno razmišljanje, umetniški občutek ter obilo spretnosti, domišljije in iznajdljivosti. Igralec umetniški izraz svoje vloge usklajuje s soigralci, režiserjem in dramaturgom, pa tudi z drugimi soustvarjalci uprizoritve, kot so scenograf, svetovalec za gib oz. koreograf in lektor.

Pogoji dela:

V gledališču se ni mogoče izogniti vplivom kemikalij. Kostumi in scena so obdelani z različnimi preparati, za katere je lahko igralec občutljiv, zato so alergije pogosto prisotne v igralskem poklicu. Alergije povzroča tudi prah v gledaliških prostorih. Zaradi izvajanja simuliranih padcev in akrobatskih elementov so pogoste poškodbe okončin. Pri nastajanju uprizoritve, ki zahteva posebne gibalne spretnosti, je nevarnost poškodb mogoče zmanjšati z upoštevanjem navodil strokovnih sodelavcev. Pomembno je, da igralec stalno skrbi za telesno zmogljivost in da upošteva navodila za varno delo. Okoliščine igralskega dela so posebne: delo je nestalno, z gibljivim urnikom, svetloba in klima sta umetni, izpostavljenost močnim svetlobnim spremembam je velika, prav tako izpostavljenost psihofizičnim naporom in stresnim situacijam ob javnem nastopanju.

Delovni pripomočki:

Igralec mora znati obvladati samega sebe, saj je on sam sredstvo in orodje, s katerim se izraža. Igralec je oseba, ki prostor oživi v gledališki prostor. Pri tem so mu v pomoč različna zunanja pomagala: maska in šminka (obdelava igralskega obraza, las, kože), da skozi izraz na obrazu prikazuje izraz duše (čustvovanje); odrski govor (vse jezikovne zvrsti); kostum (oblačila z dodatki), s katerim označuje zunanjo podobo lika; scenska, zvočna in svetlobna podoba prizorišča; koreografija (odrski gib in plesni vložki); glasbena oprema ter posebni učinki in triki. S pomočjo vseh naštetih pripomočkov oblikuje umetniško doživetje.